The Boy Friend (1971)

Objavljeno 30.03.2008 avtor hollywoodland.
Kategorije: Film, pozabljeni zakladi.

                                      

Twiggy je bila prvi supermodel na svetu in tista, ki je v svet mode uvedla ogromne trepalnice  in pa trend srhljivo suhih manekenk, ki zgledajo kot ubežnice iz Dachaua…Ko se je na višku slave poslovila iz sveta mode in pikro pristavila, da ne namerava biti za vedno obešalnik, se je preusmerila k svoji drugi ljubezni…Igranju.

Njen prvi film je bila ekstravagantna produkcija uspešnega muzikla The Boy Friend. Dejstvo, da je za režijski stolček sedel Ken Russell , bi nam že lahko dal vedeti, da bo film malce neobičajen. In res, Ken je ljubek odrski muzikal razvlekel na skoraj dve uri in pol dolg spektakel natrpan z  dramatičnimi scenami in pa z veliko bolj izstopajočimi razkošnimi odrskimi točkami. In na trenutke izgleda kot da je  službo sprejel le zato, da bi lahko uresničil svoje najbolj divje fantazije in jih prenesel na platno.

Zgodba ni preveč zapletena: jutranja predstava se sprevrže v kaos, ko se glavna igralka ponesreči, nadomestiti pa jo mora njena sramežljiva vajenka (Twiggy). Ta ne ve ali naj bi se osredotočila na maloštevilno publiko, ali pa na svojega soigralca v katerega je močno zatreskana.

Film naj bi bil poklon tudi starim hollywoodskim muziklom Busbya Berklya, toda poklon se kmalu sprevrže v pravo parado kiča in ekstravagantnosti. Nekatere scene so pravzaprav tako rakošne, da jih človek lahko opazuje le z odprtimi usti in se sprašuje, če je take prizore sploh mogoče posneti. 

Tu pa je še igra glavne akterke Twiggy , ki ji je tistega leta prinesla celo dva zlata globusa. Nadomestiti legendarno Julie Andrews, ki je blestela na odrskih deskah ni mačji kašelj, Twiggy pa se je za debitantko v tem poslu  odrezala nadpovprečno dobro, saj bi ji lahko nekatere scene zavidale celo največje zvezdnice, pripomb pa nimam niti nad njenim tenkim glaskom.

Čeprav ima film veliko spodrsljajev   in v svoji celostni podobi cilja na bolj ozek krog gledalcev,  lahko vsakdo v njemu najde kaj zase. Za ljubitelje komedije je tu smešna podzgodba z znanim režiserjem med publiko,  za ljubitelje romantike ljubezen Twiggy do soigralca,  preostanek ljudi pa lahko očarajo že zgoraj omenjene glasbene točke, ki te popolno posrkajo vase in odnesejo v odštekana dvajseta leta.

Osebno se prištevam med slednje (skupina očarancev nad bliščom d.o.o ©) , saj nisem velik oboževalec muziklov, toda vseeno se mi zdi da je The Boy Friend film, ki bi moral biti veliko bolj znan ko je…

P.S. Opazil sem, da ga v zadnjem času pogosto vrtijo na TCM. Če ste zainteresirani, si ga le oglejte.

Hold Back the Dawn (1941)

Objavljeno 27.03.2008 avtor hollywoodland.
Kategorije: Film, pozabljeni zakladi.

                           

Billy Wilder je režiser, ki ga poznajo vsi ljubitelji klasičnega filma, pa tudi tisti ki stare filme bolj redko povohajo…Filmi kot so Some Like It Hot z zapeljivo Marilyn Monroe in Sunset Boulevard (več o filmu v prejšnji objavi) so med najbolj priljubljenimi filmi vseh časov.Ni kaj…Wilder je bil pač izjemno nadarjen režiser, scenarist in producent!

 Med poletjem sem po naključju naletel na kopijo filma Hold Back the Dawn (Zaustavi zoro) , iz davnega leta 1941. Film me zatem, ko sem prebral opis zgodbe ni preveč interesiral, ogledal sem si ga le zaradi izjemne igralske zasedbe in zaradi dejstva, da je scenarij napisal prav Wilder. Po ogledu filma pa sem ugotovil, da sem naletel na pravi skriti biser, ki ga celo Wilderjevi veliki oboževalci redko omenjajo. Redko padam na  tovrstne ljubezenske zgodbe, toda ta film me je močno pritegnil.

Film govori o romunskem zapeljivcu (igra ga francoski igralec Charles Boyer), ki se v malem mestecu na mehiški strani meje z ZDA odloči, da bo zapeljal mlado učiteljico (igra jo Olivia de Havilland), ki se tam mudi s svojim razredom na izletu. Njegov plan je preprost-z njo se bo poročil, zaradi poroke  dobil vstopno vizo za ZDA, nato pa pobegnil stran z svojo bivšo ljubeznijo (privlačna Chaplinova ženica Paulette Goddard).

Film bi lahko izpadel kot osladna ljubezenska zgodba (v tistem času le-takih ni primanjkovalo), toda Wilder je celoten film začinil tako, da izpade prav prijetno. V njemu se prepletajo komični prizori, izjemni ljubezenski prizori ter celo tragika. Še ena posebnost filma je tudi za tisti čas neobičajna struktura filma. Sestavljena je namreč iz okvirne in vložene pripovedi-film se  začne s sceno, ko Boyer prispe v Hollywoodski studio, da bi tamkajšnemu režiserju (igra ga pravi režiser filma) prodal svojo zgodbo.

Film je bil leta 1941 kar precej uspešen, saj je bil nominiran za kar šest oskarjev:

  • najboljši film
  • Olivia de Havilland za najboljšo glavno igralko
  • scenarij
  • glasba
  • scenografija
  • fotografija

Mislim, da bi si oskarja resnično zaslužila vsaj Olivia de Havilland. Tisto leto ji je oskarja speljala lastna sestra Joan Fontaine, čeprav me je Olivia z vlogo učiteljice, ki se iz sprva plitke ženske preobrazi v čutečo in ljubečo žensko pritegnila veliko bolj.

Z leti je film tonil bolj in bolj v pozabo in mislim, da je skrajen čas, da se kdo pri Paramountu zgani in ga izda na DVD-ju. Film namreč kar čaka, da znova navduši nove generacije filmskih oboževalcev…